[ Pobierz całość w formacie PDF ]
ne na gospoda, ne na cerkovnika, ali videl je dvoje stra0 -
nih obrazov, ki sta gledala nanj kakor bele oãí, ki se bli-
Ïajo ponoãi, kadar je vse tiho. Mrzlo mu je curljalo po
telesu, kot da bi mu zlivali vodo za vrat, in tresel se je.
Procesija se je víla zmerom dalje, zmerom navkreber,
bliÏala se je gozdu. Ali namesto da bi se bila pot zoÏila,
da bi se skrila v senco, se je 0 e zeló raz0 irila, takó da je
segala preko njé le tu pa tam senca smrekovega vr0 iãka.
Tlà so bila ilovnata, razrita in razpokana. Rdeãkastorjav
prah se je vzdigal za procesijo. Gozd je bil redek, 0 iroke
golice so bile pora0 ãene s praprotjo ali pokrite za ped
visoko z orumenelim bodiãevjem. Tenke sence smrek so
risale ãudne ornamente. ·lo je zdaj zeló navkreber, takó
da so hodili poãasi, vsi skljuãeni in trudni. In Ïgalo je,
razbeljen deÏ je lil na zemljo, pot je bila pokrita z Ïerja-
vico. Sonce je stalo Ïe skoro sredi nebá, v stra0 nem ve-
liãanstvu.
116
KNJIGA ZA LAHKOMISELNE LJUDI
BESeDA
Marko se je tresel, ali utrujenost ga je minila, odleglo
mu je. Stopal je malomarno, kriÏa skoro ni ãutil v rokah,
kot da bi ga bil privezal kdo z vrvjó krog pasú ter ga
vlekel za sabo. Hodil je, kamorkoli, saj je vseeno. Saj
ne bo minilo nikoli; kar naprej, kamor je. Îejalo ga je,
ali kaj more ãlovek, ãe ni vodé in ãe je nikoli ne bo? La-
ãen je bil, ali kaj more ãlovek, ãe mu je takó name-
njeno? Kar zmerom naprej, brez konca.
Tam zadaj hodita cerkovnik in gospod in ga priga-
njata, Ïugata mu s kropilnikom in brevirjem. Ali ãemú
ga priganjata, saj gre sam! Zmerom naprej gre, Ïejen in
laãen, zmerom naprej in ne misli veã na latinsko 0 olo. To
je bilo takó neumno, kakor ãe je ãasih mislil, ko je pri-
hajal iz 0 ole: »Morda je zdajle vsa miza polna dobrih
stvarí; mati se smeje od veselja, celó oãetu se tresejo
brki. Hipoma se je vse spremenilo, nekdó je pri0 el in
je prinesel vsega.« Takó sladka je bila misel, da se je
spremenila v priãakovanje in da je odprl vrata z nemir-
nim srcem in pridrÏano sapo. Materin obraz je bil objo-
kan kakor zmerom, oãe je sedel tiho za mizo in na mizi
je bila skleda koruznega moãnika & Latinska 0 ola in vse
to, same neumnosti. Nikoli ne bo konca. Gospod in
cerkovnik zadaj, s kropilnikom in brevirjem, stra0 na,
neizmerna pot, teÏek kamen v Ïelodcu & Da bi ãlovek
umrl. Ali je potem konec? Pekèl je potem, veãen ogenj,
veãno poÏelenje po korcu hladne vodé & Na dnù svoje-
117
KNJIGA ZA LAHKOMISELNE LJUDI
BESeDA
ga srca je Marko sovraÏil Bogá, ni mu mogel oprostiti,
da ga je prosil nekoã zastonj vso noã. Veãerje ni bilo,
dela ni bilo. Oãeta je ob0 lo nenadoma, hodil je s trdimi
koraki gor pa dol in klel strahovite kletve, da se je mati
tresla v kotu in da so se otroci jokali. Marko ni mogel
zaspati in videl je, da je vstala mati ponoãi in da je po-
kleknila ob postelji in da je jokala in molila do jutra.
Tudi Marko je molil vso noã, ali jokal ni. LeÏal je v pos-
telji s 0 iroko odprtimi oãmi in pogovarjal se je z Bogom
kakor prej nikoli; zdelo se mu je, da je bil ãisto blizu nje-
ga, ãutil je skoro na ãelu dih njegov, njegovo vseljubeão,
blago roko. In toplo, sladko zaupanje ga je napolnilo
vsega; vedel je, da bo drugo jutro vse drugaãe, in zaspal
je miren. Toda zjutraj ni bilo kruha, stra0 en dan je bil;
0 ele ob desetih je prinesla mati hlebec in kar zgrudila se
je na klop; ozmerjali so jo bili, beraãico. Ali ona ni jokala
zaradi tega, jokala je zató, ker jo je bil varal Bog, ki ga je
prosila in rotila vso noã na trudnih kolenih. Od takrat je
Marko sovraÏil Bogá & Zató je vedel, da pride v pekèl,
kjer je veãen ogenj in veãno poÏelenje po korcu hladne
vodé & Takó se vije pot neprestano, v Ïeji in lakoti in
grozni Ïalosti, vije se proti peklù, a vije se navkreber.
âudno je, da se vije navkreber, ali pa se Marko moti; pot
grè navzdol, zakaj gori so nebesa, a pekel je spodaj.
Kakó si je mogel misliti, da grè pot navkreber? &
»Kakó pa hodi0 , ali si pijan?«
118
KNJIGA ZA LAHKOMISELNE LJUDI
BESeDA
Marko je sli0 al cerkovnikov glas, a odgovoril je samo
v mislih: »Saj grem, za boÏjo voljo, saj grem; ãemù pa
me preganjate? Saj ne maram niãesar, ne marelic, ne
pomaranã, niãesar, samó ne tepite me, za boÏjo voljo,
saj grem!«
Kakó ga preganjajo, rabeljni!
Zasmilila se mu je mati, ki je takó slaba in bolehna in
ki nikoli niã ne jé. Svoj kruh spravlja za Mimico, ki je 0 e
neumna, a záse od0 ãipne drobtino, ki bi bila komaj za
mravljinca, pomoãi jo v vodo in to je njena veãerja;
Marku se je paralo srce, kadar jo je videl, kakó je gledala
objokana, vsa v strahu, kakor tiã, ãe ga zgrabi trda pest
in ga ti0 ãi za vrat. Marko bi ji kaj rekel, ali ãe se je stisnil
k nji, se je zajokala 0 e bolj in kakor od svinca so kapale
solze Marku na obraz in na roké. In zdaj mora mati, laã-
na in Ïejna, po tem trdem kamenju, v tem neusmilje-
nem soncu. Tudi sestre so se mu smilile. Francka je Ïe
pametna, 0 e veãja kakor on, zató hodi krepko, ãetudi je
laãna, a joka se samo zaradi drugih in zaradi matere.
Marku se je 0 e bolj smilila, ker je jokala zaradi drugih.
Ali uboga Mimica, dete Marko je zdaj zaãutil, kakó
mu je Mimica pri srcu. Majhna je 0 e in neumna, pa
mora vsako nedeljo mimo pomaranã, marelic, medenih
punc pod cerkvijo, uboÏica. Da bi jo mogel vzeti vsaj v
naroãje, pa ima kriÏ v rokah; a Francka je preslaba, pad-
la bi, ãe bi imela Mimico v naroãju. Kaj 0 ele mati! Takó
119
KNJIGA ZA LAHKOMISELNE LJUDI
BESeDA
se drÏé za roke, Mimica na sredi, a Francka pri materi,
da bi se materi kaj ne zgodilo. In tudi oãe se je smilil
Marku. Hodil je trdno, skljuãen v dve gubi, obraz suh,
obrvi namr0 ene; rekel ni besedice in niti zavzdihnil ni,
a ãasih se je ozrl postrani, tiho, na mater, na 0 tiri sestre,
na Marka, ki je nosil kriÏ spredaj, in 0 e bolj se je skljuãil.
·li so neprestano, laãni, Ïejni, trudni, po brezkonãni
kamnati poti, pod neusmiljenim soncem, zadaj pa sta
jih pehála in preganjala cerkovnik in gospod s kropilni-
kom in brevirjem.
Nikjer ni re0 itve, ne sladkega poãitka, ne korca vodé,
ne drobtine kruha.
Hudobni ljudje jedó marelice in pomaranãe, pa se 0 e
ne ozró, da bi jim vrgli ko0 ãek, ubogim, laãnim; Bog ima
vsega dovolj, on bi samó hotel v mislih in konec bi bilo
[ Pobierz całość w formacie PDF ]