[ Pobierz całość w formacie PDF ]
se pred ogledali.
Ves ãas se odloãa, kak0 no oblaãilo naj si nadene za
zaresen sestop na novi svet. Vznemirjena je ob misli, da
bo po neznansko dolgem ãasu in drugovanju z Ïivo-
strojnim ãlovekom, morda sreãala prava ãlove0 ka bitja.
Med pomerjanjem oblek nehote spet zabrede v ne-
kak0 no samozapeljevanje: v zrcalnih podobah jo zaãe-
nja vzburjati Ïenska plat njenega telesa. V njeni ãutnosti
se dogaja ãudna razdvojenost: mo0 ki Iksia si ogleduje
Ïensko Iksio; s poÏeljivostjo si gladi lase, ustnic se doti-
ka, boÏa izrazito Ïenske prsi, nalahno svaljka njih bra-
daviãke, z dlanmi zdrsne ob bokih in njegovi prsti ne-
159
IKSIA
BESeDA
mirno odstirajo z mano oro0 eno Ïensko ustje. Iksia si
neznansko zaÏeli Iksio in 0 krjanec mu moãno vzbrsti.
»Ne bom te nagradila!« sikne skozi zobe in do boleãi-
ne stisne ud.
»Nekam dolgo se opravlja0 , Iksia,« jo spet zmoti
Angelov glas. »Vse je pripravljeno, vse preverjeno za
pristanek, vse gre po& da ne reãem po ãem, ker si mi
prepovedala.«
»Po programu, misli0 . Ne morem se odloãiti, kaj naj
obleãem,« vzdihne in odneha s samoljubkovanjem.
»âeprav sva dolgo iskala ta svet, je lahko sreãen, da se
ga bo dotaknila tvoja noga. Ti pa razmi0 lja0 ali bo0 no-
sila prav0 njo obleko. Iksia, Iksia, tudi v ra0 evini, kot jo
nosijo ti ãudni dromski domorodci, bi bila prelepa za-
nje.«
»Spet se 0 ali0 . Pridi raje k meni in mi pomagaj.«
»Takoj pridem. Spustne opravilnosti blastiona bom
preklical.«
Iksia bliskovito smukne v tesne ãrne teka0 ke hlaãke,
okra0 ene s svetleãimi se rumenimi progami. In se na-
smehne. Doklej jo bo sram pred brezspolnim strojnim
bitjem, ki ima samo po nakljuãju mo0 ko ime? Naprava
je, kakor glavnik, samozapiralna vrata ali dviÏnik; oãi
ima za zaznavo prostora in oblik, ne za pogled, ki vÏge
v glavi poÏelenje in iskro ljubezni.
Îe kolovrati po hodniku, Ïe trka in na njeno dovolje-
160
IKSIA
BESeDA
nje previdno odpira vrata. Vstopi, 0 torasto kot vedno,
mahajoã z rokami, z okamnelim licem, ki ga preveva
nekaj Ïalostnega, ko zaãne premikati ustnice:
»Pohitel sem na tvoj klic. Blastion lebdi nad pu0 ãavo,
ki sem jo izbral za pristanek. Svet spodaj je po deÏevju
kot umit in ãaka nate. Na voljo sem ti, reci, kaj mi je sto-
riti?«
»Glej, Angel, v zagati sem, kaj naj obleãem. Kak0 no je
vreme spodaj?«
»Ko dromsko sonce obsije pesek bo toplo, topleje kot
si vajena. Priporoãal bi protitoplotno oblaãilo.«
»Joj, ne me tlaãit v tisto ostudo. Rada bi stopila na
novi svet lepa& «
»Tvoja lepota zasenãi vse bledikave ljudi, ki sem si jih
vbliÏeval preiskujoã ta planet. Koga bi rada oãarala, Ik-
sia?«
»Vznemirja me misel, da bom morda spet sreãala
kak0 nega pravega ãloveka. Svetloboletja sem bila obso-
jena na samovanje in drugovanje s tabo, Angel, ki si
samo Ïivostroj& «
Preseneãena opazi, da so ga njene besede zadele ka-
kor strela. Roke se mu povesijo, glava kinkne, neÏive oãi
uprte v tla se mu solzavo ble0 ãijo. Stoji tako nepremi-
ãen, nebogljen, brez pogonovine.
»Oh, Angel, oprosti,« vzklikne in se mu pribliÏa. »Ni-
161
IKSIA
BESeDA
sem hotela& 0 e pomislila nisem, da te lahko prizade-
ne& «
Resniãno ji je hudo in naredi nekaj, kar 0 e nikoli ni:
objame ga, se stisne k njemu, ãeprav njegova neprijet-
no gladka in hladna koÏa vojna po silikonu. Z obãutkom
hude krivde mu deli poljube po licih, ãelu in onemelih
ustnicah.
Poãasi se zaãne Angel premikati in njegove roke se
sklenejo okrog Iksiinega hrbta. Stisk se poveãuje in na
meji boleãine poneha. Z neskonãno neÏnostjo nato Ïi-
vostrojne dlani zdrsijo po njenih bokih in Angel se od-
makne.
»Nisem si zasluÏil dotika tvojih ustnic, Iksia,« spre-
govori z nespremenjenim brezbarvnim glasom. »Toda,
ãe kaj, bo to ostalo v mojem nevronskem pomnilniku
kot iskra, ki mi bo razsvetljevala neizteãni spomin&
Morda tega ne bi smela storiti.«
»Pa sva,« reãe Iksia.
»Kaj sva?«
»Se poljubila. S poljubom sem se odkupila za nehote-
no krute besede s katerimi sem te prizadela.«
»Ne, ne, saj je bil samo trenuten varovalni izklop za-
radi prenapetosti blodeãih elektrostatiãnih valov, ki
potujejo po dromskem ozraãju.«
»Naj ti verjamem, Angel?«
162
IKSIA
BESeDA
»Kot hoãe0 , ti si ãlovek. Jaz imam strojni ukaz, da ti
moram verjeti.«
»UÏaljen?«
»Ne vem, kaj je uÏaljenost.«
»Prav, bodiva prijatelja. Povej, kaj bi bilo tebi v0 eã, da
obleãem?«
Angel zaniha levo in desno, kakor bi jo ogledoval iz
razliãnih kotov. Potem se poãehlja po goli glavi in zdr-
dra:
»Pridi kakr0 na si; ne mudi se z oblaãenjem. âe so tudi
tvoje kite razpu0 ãene, ãe tudi preãa tvojih las ni ravna,
ãe so tudi traki tvoje halje razvozlani, niã ne maraj. Pridi,
kakr0 na si, ne mudi se z oblaãenjem. Rabindranat Tago-
re.«
»Spet si se izmuznil s pesni0 kim navedkom,« z na-
smehom reãe Iksia. »Prav, 0 la bom na Drom kakr0 na
sem. Samo v prebodnino na popku mi pomagaj vloÏiti
diamantni okrasek, da ne bom videti pol naga.«
S kirur0 ko natanãnostjo se Angel loti naroãenega
opravila in ko ji namesti mnogotero obru0 eni dragi ka-
[ Pobierz całość w formacie PDF ]